Društveno poročilo o delu s področja naravovarstvene etike za leto 2020:
NOEMIS - Naravovarstvena in okoljska etična misel na Slovenskem 2020
Društveno poročilo o delu s področja naravovarstvene etike za leto 2020:
NOEMIS - Naravovarstvena in okoljska etična misel na Slovenskem 2020
Starodavne legende vsebujejo raznovrstna sporočila, gotovo koristna za človeka v času nastanka. Podobnost motivov kaže, da si religijeta sporočila rade izposojajo in prikrojijo potrebam svojih naukov.
Prispevek v reviji Studia Mythologica Slavica obravnava krščanskega svetnika sv. Krištofa, ki je na slovenskem govornem področju upodobljen na vsaj 200 zunanjih stenah cerkva. Označen je kot varuh popotnikov. Motiv orjaka in varuha je doslej prevladoval. V 'čudežni' ozelenitvi njegove popotne palice so proučevalci legend videli razcvet krščanske vere.
Vendar je motiv ozelenele palice zelo poseben, saj gre za edinstven atribut krščanskega svetnika, ki tudi samostojno deluje: pri več kot 3000 pregledanih drugih svetniških atributih rastlin ali občloveških živali, imajo te praviloma simbolni pomen.
Ob primerjavi s povsem naravnimi ekofiziološkimi procesi utemeljujem, da se motiv zeleneče palice lahko nanaša na opazovanje povsem naravnih pojavov ozelenitve neke sadike po obdobju dormance. Poleg tega odpiram vprašanje, če ni v posajanju dreves na obrežje skrit praktični nauk varovanja brežin pred poplavami in erozijo.
S prispevkom kažem, kako je nekdanji človek bil sposoben vzpostavljati trajnosten odnos do narave, ceniti in spoštovati naravne procese in jim pri ukrepih slediti.
Z velikim veseljem ugotavljam porast razmišljanj, razprav, srečanj,
dialogov, predstavitev in tudi razprav, ki v okviru naravovarstvenih
dejavnosti in zunaj njih skušajo presegati dnevno obremenjenost
reševanja množice problemov, in na zadeve gledati širše, globlje in
bolj dolgoročno.
Znotraj strokovnega in upravnega naravovarstva imamo sicer srečo
(ali pa previdnost snovalcev zakonodaje), da oba krovna zakona, ZVO
in ZON, uokvirjata dolgoročno načrtovanje; pri naravovarstvu v
obliki NPVN. Vendar to ne pomeni, da zunaj tega okvira ne more (ali
ne bi smelo) nič obstajati. Tudi ne pomeni, da bi moral nacionalni
program vztrajati na več desetletij stari dikciji in pristopu.
Lanska razmišljanja nadaljujem v novo smer. Ugotavljam namreč, da s
konvencionalnim kopičenjem količine ključnih elementov
naravovarstva, to je podatkov, predpisov in komunikacije, ne pridemo
nikamor. Nujen bo preskok v novo kvaliteto.
Kot eno od izhodišč za širitev paradigme v branje predlagam
programski esej Ekološka inteligentnost za tri stebre
opolnomočenja naravovarstva: podatkovna ozaveščenost, poznavanje
prava in komunikacijske veščine.
Z njim izzivam prihodnja naravovarstvena desetletja.
Besedilo je v celoti na voljo na naši društveni spletni strani
http://noemis.jarina.org/dobravec/3son_2020-10-04.pdf,
kjer je dostopen tudi POVZETEK na dveh straneh.
Znanstveniki, ki se v zvezi močvirji
združujejo v Society of wetland scientists (SWS), ugotavljajo, da globalno
gledano mokrotni habitati drastično izginjajo. Nekaj več uspehov je zaznati pri
ohranjanju posameznih mokrišč na lokalni ravni. Nekateri člani ugotavljajo, da
ena najstarejših naravovarstvenih konvencij, Ramsarska iz leta 1971, ni
učinkovita. Prav tako glede mokrišč ne bodo doseženi cilji CBD Aichi 2020,
trendi pa ne sledijo Ciljem trajnostnega razvoja 2030 Združenih narodov.
Ob 9. svetovni konferenci SER o ekološkem restavriranju (Society of Ecological
Restoration SER2021, prestavljena z letošnjega junija) v Quebecu v Kanadi so
tako znanstveniki eno od sekcij namenili razpravi o nujnosti širitve paradigme
ohranjanja mokrišč na pravno in etično področje. Konkretno predlagajo Universal
Declaration on the Rights of Wetlands, Splošno deklaracijo o pravicah mokrišč.
Jedro deklaracije je sprememba odnosa med človeštvom in mokrišči pri
ohranjanju, varstvu in njihovi ustrezni uporabi. Izpostavljajo, da
"pravice narave obsegajo samobitne pravice naravnih sistemov in njihove
raznolikosti do obstoja in izogibanja propadanju njihovih podpornih virov, ter
etično in pravno odgovornost človeka za varovanje dobrobiti ekosistemov. "
Seveda se ob taki širitvi paradigme pred člane društva postavljajo mnoga vprašanja, zato vodstvo analitske in pozitivistično usmerjene znanstvenike, teoretike in praktike ohranjanja mokrišč poziva k široki razpravi.
Spodbudni so tudi nedavni odzivi naravovarstvene stroke, konkretno Zavoda RS za varstvo narave, ki si je kot uvodno predavanje na letnem srečanju omislila etično predavanje z naslovom Prihodnost narave in odnos človeka do nje.