Znanstveniki, ki se v zvezi močvirji
združujejo v Society of wetland scientists (SWS), ugotavljajo, da globalno
gledano mokrotni habitati drastično izginjajo. Nekaj več uspehov je zaznati pri
ohranjanju posameznih mokrišč na lokalni ravni. Nekateri člani ugotavljajo, da
ena najstarejših naravovarstvenih konvencij, Ramsarska iz leta 1971, ni
učinkovita. Prav tako glede mokrišč ne bodo doseženi cilji CBD Aichi 2020,
trendi pa ne sledijo Ciljem trajnostnega razvoja 2030 Združenih narodov.
Ob 9. svetovni konferenci SER o ekološkem restavriranju (Society of Ecological
Restoration SER2021, prestavljena z letošnjega junija) v Quebecu v Kanadi so
tako znanstveniki eno od sekcij namenili razpravi o nujnosti širitve paradigme
ohranjanja mokrišč na pravno in etično področje. Konkretno predlagajo Universal
Declaration on the Rights of Wetlands, Splošno deklaracijo o pravicah mokrišč.
Jedro deklaracije je sprememba odnosa med človeštvom in mokrišči pri
ohranjanju, varstvu in njihovi ustrezni uporabi. Izpostavljajo, da
"pravice narave obsegajo samobitne pravice naravnih sistemov in njihove
raznolikosti do obstoja in izogibanja propadanju njihovih podpornih virov, ter
etično in pravno odgovornost človeka za varovanje dobrobiti ekosistemov. "
Seveda se ob taki širitvi paradigme pred člane društva postavljajo mnoga vprašanja, zato vodstvo analitske in pozitivistično usmerjene znanstvenike, teoretike in praktike ohranjanja mokrišč poziva k široki razpravi.
Spodbudni so tudi nedavni odzivi naravovarstvene stroke, konkretno Zavoda RS za varstvo narave, ki si je kot uvodno predavanje na letnem srečanju omislila etično predavanje z naslovom Prihodnost narave in odnos človeka do nje.