Z velikim veseljem ugotavljam porast razmišljanj, razprav, srečanj,
dialogov, predstavitev in tudi razprav, ki v okviru naravovarstvenih
dejavnosti in zunaj njih skušajo presegati dnevno obremenjenost
reševanja množice problemov, in na zadeve gledati širše, globlje in
bolj dolgoročno.
Znotraj strokovnega in upravnega naravovarstva imamo sicer srečo
(ali pa previdnost snovalcev zakonodaje), da oba krovna zakona, ZVO
in ZON, uokvirjata dolgoročno načrtovanje; pri naravovarstvu v
obliki NPVN. Vendar to ne pomeni, da zunaj tega okvira ne more (ali
ne bi smelo) nič obstajati. Tudi ne pomeni, da bi moral nacionalni
program vztrajati na več desetletij stari dikciji in pristopu.
Lanska razmišljanja nadaljujem v novo smer. Ugotavljam namreč, da s
konvencionalnim kopičenjem količine ključnih elementov
naravovarstva, to je podatkov, predpisov in komunikacije, ne pridemo
nikamor. Nujen bo preskok v novo kvaliteto.
Kot eno od izhodišč za širitev paradigme v branje predlagam
programski esej Ekološka inteligentnost za tri stebre
opolnomočenja naravovarstva: podatkovna ozaveščenost, poznavanje
prava in komunikacijske veščine.
Z njim izzivam prihodnja naravovarstvena desetletja.
Besedilo je v celoti na voljo na naši društveni spletni strani
http://noemis.jarina.org/dobravec/3son_2020-10-04.pdf,
kjer je dostopen tudi POVZETEK na dveh straneh.