Človeku kar je človeškega, naravi kar je naravnega
Odmev ob robu podnebne konference COP26 v Glasgowu
Jurij Dobravec 2022-01-01
Ob tako obsežnih in diplomatsko pomembnih dogodkih na ravni Združenih narodov, ki so povezani z odnosom človeka do okolja, se vsem zavzetim državljanom Zemlje nujno porajajo mnoge misli. Nekateri bodo verjeli, da je ura pet do dvanajstih in je ukrepanje nujnonujno. Pesimisti bodo rekli, da smo vlak že zamudili. Udeleženci COP26 seveda zavzeto rešujejo vsak svoj segment dogajanja med človekom in občloveško naravo, ki si ga trdovratno razlagamo kot problem, kot krizo.
Opazovalci od daleč bodo zamahnili z roko in rekli, spet en tingeltagl; dosedanji so imeli učinek le v smislu dobrega počutja udeleženih. Izzivalci, npr. nekateri mediji, spletne platforme ipd. bodo izpostavljali težje razumljive ekscese, s koliko letali so se udeleženci pripeljali tja, kdo si ob takšni konferenci pere nečisto vest, kdo sponzorira, kdo (diplomatsko?) šahira v ozadju. Skratka vidimo, da vsak izhaja iz sebe iz svoje logike uspešnosti in zasebne ideje napredka. Dejansko iz svojega antropocentrizma. Žal, celo reševanje tega, čemur rečemo kriza, je postal čisti antropocentrizem, če ne kaj hujšega.
In kje je tu narava, kje je tu fenomen ozračja, ki nam omogoča eno od osnov našega življenja, dihanje, svežino, modrino, nočno nebo?
Občutek se razjasnjuje. Na srečanju v Glasgowu (in tudi na vseh ostalih 25-ih COP) se je vsaka delegacija bolj trudila doseči nek proceduralni uspeh kot pa vsebinski. Zdaj je jasno, da vsebine prepuščajo strokovnjakom ali kar javnemu mnenju, in jih, vsebin namreč, niti ne poskušajo doumeti do te mere, da bi jih lahko umestili v družbeno-politični prostor. Seveda je podatkov in znanja preveč za posamezne glave, ampak izgovarjanje na strokovnjake postaja že krilatica, ki v preprosto pomeni zanikanje lastne sposobnosti doumevanja sveta. Ali z drugimi besedami, izogibanje.
Kako boste torej, javno izpostavljajoči se sodržavljani Zemlje delali, če ne doumevate, kaj delate? In kaj bi bilo smotrno delati? Je v takšni razdvojenosti teoretikov-strokovnjakov in aktivnih konkretnežev sploh mogoče kaj rešiti?
No, in kje smo tu mi, kje sem tu jaz, kje si ti?
Diplomatsko dogajanje in poročanje ob njem me ne sme zavesti, da sem nemočen, da na okoljski šahovnici igrajo le veliki, ZDA, EU, Kitajska, Rusija, Amazonija, puščave, oceani, Facebook, Microsoft, naftne družbe ... itd.
Ne. Širše dogajanje bo moralo postati izziv meni osebno: kje je moja vloga v tem svetu. Bolje rečeno, kakšen je moj odnos do okolja, podnebja, vse ostale narave.
Splošnega akcijskega recepta za osebno obračanje ni. Obstajajo pa univerzalne usmeritve.
Prva izhaja iz ideje, če ne že dejstva, da gre za odnos. V odnosu si lahko dober, lahko slaba, indiferentna, tudi zloben.
Pri odnosu do narave gre za vzporednico odnosa človeka posameznice/ka do občloveške narave. Tu si enako lahko dober, lahko slaba, indiferentna, tudi zloben. Odločitev je izključno moja, vsakega od nas. Moj odgovor, moja odgovornost. Osebna. Notranja.
Krščansko Sveto pismo na nekem mestu pravi: »Dajte cesarju kar je cesarjevega, Bogu kar je Božje.« Osebno razumem, da gre pri tem za odnos, ne za stvari. Dati odnos, živeti odnos. Torej, obnašajte se do Boga po božje, do države družbeno; dajte Bogu tisto, kar je v vas svetega. Izhajajoč iz tega pa:
»dajmo človeku, kar je človeškega, naravi, kar je naravnega«.
Človeku dobroto, človečnost, toplino, razumevanje, bližino ... naravi pa tisto, kar je v nas že vgrajeno, naravnost, biološkost, vsakdanjo preprostost, nenamensko opazovanje, prepuščanje, poslušanje, kaj mi narava govori.
Človek kot posameznik imam zmožnost misliti in občutiti, doumeti in biti občutljiv. To in še druge človekove lastnosti so tiste, s katerimi z ostalo naravo lahko komuniciram. Ne, da se ezoterično pogovarjam z drevesi, ampak da notranje prisluhnem. Prisluhnem stvarem, prisluhnem sobitjem v njihovi njihovosti. Še več, prisluhnem življenjskim odnosom in neprestani dinamiki med bitji in stvarmi, ki jih na tej Zemlji zaznavam, ali pa tudi ne zaznavam.
Kaj se bo zgodilo, boste sami hitro doumeli. Včasih zadostuje nekaj trenutkov predanosti v naravi, nehitenje, neizsiljevanje, neprsila, neizkoriščanje. Narava ni poligon za sproščanje, je prostor, kjer vzpostavljamo in gradimo pristne odnose.
Pa ne le to. Edino v odnosu tudi rešujemo težave, ki so med nami. Sprta človeka se bosta pobotala s pogovorom; če družba ali država ne funkcionira, je potrebna politika, politika v tistem izvornem smislu urejanja odnosov; če se jezimo na Boga, je kristjanom priporočiti iskreno molitev, drugi večini verujočih pa katerokoli drugo obliko sočutenja s svetom, ki nas presega. Če imamo težave v odnosu do narave, je z njo najprej potrebno (ponovno) vzpostaviti stik, stalen odnos.
No, in kaj nam bo narava povedala?
Verjetno bomo hitro spoznali, da je enostavno preobsežna, da bi jo spoznali, in v svojih procesih prezapletena in tako raznolika, da se ji ne bomo nikoli nehali čuditi. A bržkone bomo tudi spoznali, da nas to spoznanje, ta nemoč, zanimivo, ne odvrača od tega, da bi jo še naprej spoznavali in se prepuščali čudenju in občudovanju. To nam bo povedala.
Verjetno pa nam bo pokazala tudi nekaj zelo konkretnega. Verjetno bomo hitro zaznali, da so vsi, prav vsi procesi v naravi krožni. In zdi se, da je človek edino bitje, ki se je odločilo razmišljati linearno: od rojstva do smrti, od zamisli do izvedbe, od surovine do odpadka, od plana A do plana B. Od vzroka k posledici, od krize 1 do krize 2 in do krize 3 in do krize 4 ... Tudi pri »našem« »reševanju« »planeta«. Hlastamo z reševanjem? Od problema do (večne?) rešitve.
Če se vrnemo k podnebju in aktualni a skoraj pozabljeni konferenci: v svoji navidezni zavzetosti – ... , »mi« rešujemo planet ... »mi« rešujemo stvarstvo ... »mi« smo bogovi. Mar ni to neproduktiven napuh?
Zakaj pri iskanju odgovora in svoje odgovornosti do podnebja oziroma celovitosti narave ne izhajamo iz dejstva, da nam ozračje omogoča življenje. In živimo, mar ne?
Problem niso naši izpusti in nesnaga. Problem smo mi, ki s svojim razdiranjem odnosov ali netrudom ohranjanja dinamike že evolucijsko razvitih medsebojnih odnosov očitno le sebi povzročamo krizo in težave. Drugače rečeno, ob občutju krize ali celo naravnih okoljskih katastrof v svoji antropocentričnosti čutimo izključno samo še sebe, a niti ne svojo nemoč, ampak zadah svojega lastnega izpusta.
Rešitev je v odnosih, v odločitvi za odgovore sočloveku, sonaravi; odgovore v odgovornosti.