Ministrstvo za okolje in prostor je kot pristojni organ aprila prejel pobudo sedmih velikih nevladnih organizacij, ki predlagajo ustanovitev smostojnega instituta varuha okolja in narave. Podoben način nadzora poznamo tudi v nekaterih drugih državah. Pobudniki v osnovi sicer niso naravovarstvene ustanove ali društva, se pa z naravo ukvarjajo, oziroma jim služi vsaj deloma kot osnova za njihove gospodarske dejavnosti. Nekatere druge organizacije so ob tem sicer tudi javno izražale pomisleke.
Ministrstvo je pobudo sicer zavrnilo, in ta zavrnitev ze zdi kar utemeljena. Namreč, v Zakonu o ohranjanju narave dejansko obstaja več možnosti javne kontrole dela pristojnih organov. In ti so premalo izkoriščeni.
Zanimiva pa je utemeljitev ministrstva, v kateri so uporabili kar nekaj etičnih izrazov. Čeprav je jasno, da naravovarstvenikom narava poredstavlja vrednoto, to v dokumentih doslej ni bilo prav pogosto zaslediti. Zato dikcija pozitivno preseneča kljub nekaj zmede in nejasnosti, kdaj npr. govorimo o vrednoti kot splošni etični vrednoti, kdaj pa o "naravni vrednoti" kot pravni kategoriji iz ZON. Iz odgovora tako vseeno ni jasno, ali moramo državljani spoštovati tisto naravo, ki se zdi nam vredna, ali ono, ki jo je na osnovi ZON določilo/izbralo uradno naravovarstvo. Ali pa celo ono, za katero - kot navajajo - "čutimo njene potrebe", da bi imela lahko intrinzično vrednost.
Več o pobudi na spletni strani PZS.
Odgovor ministrstva z noemis etičnimi poudarki.